Nacionalne in regionalne strategije o e-polnilni infrastrukturi in e-mobilnosti regij območja Alp temeljijo na navodilih Direktive EU 2014/94 / EU o razvoju infrastruktur za alternativna goriva. Čeprav ta referenčna politika vzpostavlja skupne standarde za interoperabilnost infrastrukture, so različni operaterji e-polnilnic in nezdružljivost med omrežji glavni razlogi, zakaj imajo vozniki e-vozil (EV) lahko občutek, da ne morejo uporabljati svojih EV v celoti in čezmejni izleti izgledajo kot misija nemogoče. Danes še vedno obstajajo velike razlike med nacionalnimi e-polnilnimi na območju Alp. Evropski tip 2 standard je najpogostejša uporabljena vtičnica v Nemčiji, Avstriji, Sloveniji in Italiji, medtem ko so v Franciji nekdanje vtičnice tipa 3C še vedno zelo razširjene, saj je bil ta standard uporabljen na začetku uvajanja e-mobilnosti. E-polnilnice z vtičnicami 3C tipa še niso bile zamenjane. Poleg tega je v Italiji tip 3A široko razširjen za polnjenje lahkih električnih vozil. Čeprav je le 50 % postavljenih e-polnilnic v skladu tipa 2, se ta številka dviga za več kot 80 % pri e-polnilnicah nad 10 kW. Do 30. 6. 2017 je bilo na območju Alp vgrajenih okoli 10.535 javno dostopnih e-polnilnic. Z območjem, ki šteje več kot 250.800 električnih vozil, od katerih je 66 % električnih vozil z baterijo, to pomeni, da je v povprečju 24 električnih vozil na eno e-polnilnico. Tudi če je to razmerje pod povprečjem, ki ga je Evropska komisija priporočila – “ena e-polnilnica za deset električnih vozil”, ne moremo zanikati, da je v zadnjih nekaj letih prišlo do napredka pri širjenju e-polnilne infrastrukture, tehnični standardizaciji in interoperabilnosti v vsaki izmed omenjenih držav. Eden od teh napredkov je gostovanje platform, ki končnim uporabnikom pomagajo pri vožnji čez meje.
Med operaterji e-polnilnic lahko razlikujemo med operaterji e-polnilnic, polnilnih točk (ang. “charging point operators”, CPOs), ki so odgovorni za tehnično delovanje omrežja e-polnilnic, postavljanje cen storitev, zaračunavanje in gostovanje v tujih omrežjih ter tako imenovanimi “ponudniki storitev električne mobilnosti” (ang. electric mobility service providers”, EMP), ki prodajajo izdelke, storitve, zagotavljajo informacije končnim uporabnikom, upravljajo naročnino na storitve polnjenja, zbirajo plačila in ponujajo pomoč strankam. Včasih so storitve upravljanja, zaračunavanja in obratovanja združena pod isto podjetje. Kljub temu teh dveh dejavnosti ni mogoče primerjati, saj vstopni stroški in marže niso enaki. V Sloveniji so storitve polnjenja pri večini javnih polnilnic brezplačne. Storitve polnjenja e-vozil zaračunava le Petrol. Na območju Alp smo poudarili relativno visoko heterogenost med CPO-ji in EMP-ji glede na velikost e-polnilnih omrežij in njihovo geografsko pokritost: nekateri operaterji vodijo lokalno ali regionalno omrežje e-polnilnic, drugi pa si želijo razširiti svoje omrežje na nacionalni ravni. Zahvaljujoč analizi poslovnih modelov, ki smo jo izvedli v podjetju e-MOTICON, INTERREG območje Alp, lahko poudarimo, da večja kot je moč, ki jo omrežje nudi, bolj je verjetno, da je operater specializirana zasebna družba (CPO) in ne družba z javnim upravljanjem, delnim ali večinskim. To se zgodi zato, ker so občine in drugi javni organi, ki vodijo, imajo v lasti omrežje e-polnilnic, bolj zainteresirani za namestitev e-polnilnic, ki zagotavljajo majhno obremenitev sistema – majhno hitrost, moč polnjenja, zaradi omejene geografske pokritosti omrežja. Zasebni operaterji nameščajo e-polnilnice z višjo hitrostjo, močjo polnjenja in večinoma s širšo geografsko pokritostjo, saj morajo dnevno zagotoviti zadostno število kupcev, da ohranijo rentabilnost poslovanja z višjimi cenami električne energije glede na čas in hitrost polnjenja. Počasna hitrost, nizka moč polnjenja tudi ne zagotovi zadostnega pretoka kupcev oz. prometa za uspešnost poslovanja.
