Micro-mobilnost: naslednja velika stvar?

Evropska komisija, evropska komisarka za promet Violeta Bulc in GD MOVE so v ponedeljek, 14. oktobra 2019, v Ljubljani, organizirali mednarodni dogodek o mikro-mobilnosti, ki so se ga udeležili predstavniki iz 30 držav, tudi iz Rusije in Indije. Udeleženci so razpravljali o trenutnih razmerah in kako načrtovati mobilnost za prihodnost.

Mikro-mobilnost kot način prevoza vključuje majhna vozila, na primer kolesa, električna kolesa, po možnosti električna motorna kolesa, skuterje in električne skuterje, rolke, vključno z električnimi, električne drone za prevoz ljudi in druga podobna vozila. Tematsko mikro-mobilnost obravnava potrebo ljudi, da imajo priložnost za razmeroma hitro, fleksibilno, v primerjavi z drugimi načini prevoza, bolj zdravo izbiro prevoza za varno gibanje v določenem in namenskem prostoru. Tesno je povezana s prostorskim in logističnim načrtovanjem, infrastrukturo in poslovnimi modeli, kot so najem vozil in sistemi za skupno rabo vozil, po izbiri kombinirani z javnim prevozom in hojo.

Stališče je, da mikro-mobilnost podpira ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti zraka z vozili na fosilna goriva, zmanjšanje prometnih zastojev in sčasoma vsaj delno nadomesti uporabo zasebnih avtomobilov. Posledično to pomeni zmanjšanje parkirnih mest v urbanih območjih in drugod, zmanjšanje števila osebnih avtomobilov gospodinjstev, nove poslovne priložnosti v gosto poseljenih naseljih, regijah ali državah. Skratka, to je del koncepta povezljivosti več-modalnih sredstev transporta in del ideje o mobilnosti kot storitvi.

Pojavlja se več vprašanj povezanih s tematiko: Kakšne ukrepe moramo sprejeti, da mikro-mobilnost čim prej umestimo v urbano mobilnost? Kako lahko pospešimo zakonodajo EU o homologaciji vozil mikro-mobilnosti? Kako lahko mikro-mobilnost naredimo varno? Kakšna bi bila primerna starost uporabnikov, omejitve hitrosti v naseljih itd.? Ali je mikro-mobilnost uspešna kot poslovni model tudi v redko poseljenih območjih in, če ne, pod katerimi pogoji bi se lahko uspešno vzpostavila? Glede na to, da obstajajo države, kot je Japonska, ali mesta, kot je Pariz, ki so mikro-mobilnost zaradi varnostnih razlogov prepovedale, kaj moramo upoštevati, da bo le ta varna za vse udeležence v prometu? Kako jo promovirati? Ali potrebujemo evropska sredstva za podporo uvajanju mikro-mobilnosti? Kakšne sheme financiranja potrebujemo? Kako in kje lahko uvajamo nove tehnologije in digitalizacijo? Katera so vprašanja lastništva in izmenjave podatkov? Ali obstajajo težave v zvezi z zasebnostjo uporabnikov?

Poleg reševanja vseh zgornjih vprašanj so nekatere delavnice presegle tematiko in sprožile razprave o celovitih rešitvah mobilnosti ljudi in o mnenju nekaterih nosilcev odločanja in katere ideje podpirajo. Najbolj radikalna stališča so bila izključitev uporabe osebnih vozil v celoti ali vsaj popolna odprava lastništva osebnih avtomobilov. Po njihovem mnenju bi morala biti mobilnost kot storitev, prevozno sredstvo in infrastruktura v lasti zasebnih ali državnih podjetij kot del storitev javnega prevoza. Ljudi, ki imajo avtomobile, je treba označiti za sebične, je dejal Kurt Vella St John iz Transporta Malta, katerega “cilj, je da bi lastništvo zasebnega vozila zastarelo”. Počasi je treba sistematično odpraviti število parkirnih mest in nameniti vozne pasove mikro-mobilnosti in hoji,  poleg uporabe vlaka in avtobusnih prevozov. O tramvajih ali trolejbusih ni bilo razprave. Nihče iz skupine, ki se zavzema za to stališče, ni dal nobenih informacij, kako bi ta sprememba vplivala na večmilijonsko avtomobilsko industrijo in svetovno gospodarstvo ali kakšno je dejansko mnenje ljudi o lastništvu vozil, vključno z avtomobili. Nasprotno mnenju, da se ljudje odločajo racionalno v skladu s svojim življenjskim slogom, željami in potrebami za vsakdanje dejavnosti, je mnenje Bronwen Thornton, izvršne direktorice Walk 21, da se ljudje odločajo po svojih čustvih in izberejo najudobnejšo možnost prevoza, kar je v večini primerov avtomobil. Ali je slednje mogoče razumeti, da je treba ljudem povedati, kaj je pravilna odločitev in kateri način prevoza je zanje najprimernejši? Če sprejmemo izjavo Henryja Forda o ljudeh, ki mislijo, da potrebujejo konje kot prevozno sredstvo, lahko to tako razumemo. »Kaj je narobe, če nimate več nobenega zasebnega prostora izključno zase?« Je vprašala Bronwen Thornton, ki ocenjuje, da je uvajanje mikro-mobilnosti revolucija.

Na drugi strani so udeleženci, ki menijo, da bi bilo treba mikro-mobilnost izvajati kot dopolnilno možnost mobilnosti na način, ki ustreza potrebam in pripravljenosti določene družbe, opcijsko z izdelanimi rešitvami po meri, ki jih je treba upoštevati na vseh ravneh izvajanja. Veliko stvari je potrebno upoštevati. Pri zmanjšanju možnosti ene vrste mobilnosti je treba ustrezno povečati zmogljivosti druge ali celega sklopa transportnih sredstev. Oblikovalci politik in ponudniki storitev si morajo prizadevati za povečanje udobja za uporabnika in optimizacijo stroškov. Udobnost, prilagodljivost, čas potovanja in varnost je potrebno upoštevati glede na sezonske premike (tj. vremenske razmere), demografske spremembe in gostoto prebivalstva.

Naslednji korak, ki ga udeleženci pričakujejo od organizatorja, je priprava predlogov politik na podlagi rezultatov delavnic in razprav. Te predlagane politične ukrepe bodo udeleženci dogodka nadgradili z dodatnimi predlogi. Predlogi bodo predloženi ustreznim političnim deležnikom, oblikovalcem politik in odločevalcem v Bruslju. Udeleženci so bili pozvani, naj pri predlaganju rešitev za storitve mobilnosti upoštevajo digitalizacijo storitev.

Naslednja konferenca o mikro-mobilnosti, ki jo organizira Evropska komisija, bo prihodnje leto v Lizboni na Portugalskem.

Za več informacij o vsebini dogodka “Mikro-mobilnost: naslednja velika stvar?” Odprite povezavo: https://www.avp-rs.si/en/micro-mobility-the-next-big-thing/