Strokovno srečanje na temo vzpostavitve vrednostnih verig vodika v Sloveniji

Kakšno vlogo bo pri energetski neodvisnosti Slovenije igral vodik?

Zeleni vodik pomemben člen pri prehodu v brezogljično družbo, a številni izzivi in odprta vprašanja ostajajo

Ljubljana, 9. april 2024

V sklopu projekta AMETHyST je potekalo srečanje na temo vzpostavitve vrednostnih verig vodika v Sloveniji. S strokovnim znanjem, pridobljenim v sklopu projekta H2MA, je sodeloval tudi BSC Kranj –  Regionalna razvojna agencija Gorenjske. Strokovnjaki so se v razpravi strinjali, da ima vodik potencial odigrati pomembno vlogo pri zelenem prehodu in zmanjšanju ogljičnega odtisa družbe, a izpostavili so tudi številne izzive in odprta vprašanja.

V prvem delu razprave na temo politik in gospodarskih okvirjev, potrebnih za vpeljavo širše rabe t. i. zelenega vodika, so sodelovali: Davor Rašić, podsekretar Direktorata za energijo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo; Mitja Mori, izredni profesor Oddelka za energetsko strojništvo Fakultete za strojništvo UL; Matevž Šilc, vodja projektov v Zavodu KSSENA, Blanka Odlazek, vodja projektov pri BSC Kranj – Regionalna razvojna agencije Gorenjske; Aleš Bratkovič, direktor podjetja RECUPERA d. o. o. in Vlasta Krmelj, direktorica ENERGAP.

Vodik proizveden iz obnovljivih virov energije (e.g. sonca, vetra, vode) se imenuje zeleni vodik. Vodik proizveden iz nuklearne energije se imenuje rožnati vodik. Sivi vodik se proizvaja iz metana ali zemeljskega plina, brez zajemanja toplogrednih plinov, ki nastanejo v procesu.

Razpravljavci so se strinjali, da je zaradi naraščajočih potreb po električni energiji in človeškega vpliva na podnebne spremembe pomembno povečati proizvodne vire električne energije, ki zmanjšujejo negativne vplive na okolje in so sprejemljivi za Slovenijo. Med omenjene vire spada tudi proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije, ki pa pri proizvodnji vodika predstavljajo tako priložnosti kot izzive.

Vodik se v industriji uporablja že desetletja, vendar večinoma ni proizveden iz obnovljivih virov energije. Udeleženci razprave so se strinjali, da vidijo vlogo vodika proizvedenega na okolju prijaznejši način, predvsem v dekarbonizaciji industrije in delno pri transportu s težkimi prevoznimi sredstvi. Hkrati pa lahko na gospodarstvo pozitivno vpliva tudi razvojno raziskovalna dejavnost povezana z razvojem vodikovih tehnologij.

Izzivov pri vzpostavitvi verig vrednosti za vodik je precej. V nadaljevanju jih izpostavljamo le nekaj od tistih, ki so bili omenjeni na dogodku.  Zeleni vodik, kot nosilec energije, se, v idealnem in najbolj smiselnem scenariju, prideluje iz viškov proizvedene energije iz obnovljivih virov s pomočjo elektrolizerja, vendar proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov ni konstantna ter zato ne zagotavlja konstantnih viškov proizvodne električne energije. Po drugi strani pa trenutna tehnologija elektrolizerjev zahteva za optimalno življenjsko dobo elektrolizerja in sprejemljive stroške delovanja, bolj ali manj konstantno frekvenco delovanja elektrolizerja. Slednje pri stroških proizvodnje in proizvodnih kapacitetah predstavlja izziv, ki pa se lahko pri novih generacijah elekrolizerjev z izboljšano tehnologijo zmanjša, je navedel profesor Mori.

Profesor Mori je tudi izpostavil, da bo pri širjenju proizvodnje zelenega vodika prišlo do povečanega povpraševanja po surovinah, ki so potrebne za izdelavno komponent elektrolizerjev in vsaj ena od teh surovin je iz vidika Evropske komisije za uporabo nezaželena. Pri ovrednotenju zelenega vodika je zato potrebno gledati celotni življenjski cikel. Hkrati se bo glede na povpraševaje po teh surovinah, proizvodnih kapacitetah in dobavnih verigah cena teh surovin višala, kar bo vplivalo tudi na končno ceno zelenega vodika.

Eden od izzivov je tudi izobrazba kadra, ki ga bo potrebno zaposliti v industriji vodika, je navedla doktorica znanosti s področja kemijske tehnologije Vlasta Krmelj. Iz vidika načrtovanja investicij v infrastrukturo za vodik v cestnem tovornem in tranzitnem potniškem prometu, je Matevž Šilc izpostavil predvsem težavnost napovedi povpraševanja v določenem časovnem okviru in s tem določitve optimalnega scenarija investicij do določenih časovnih mejnikov v proizvodno, distribucijsko in polnilno infrastrukturo za vodik.

Blanka Odlazek iz BSC Kranj – Regionalne razvojne agencije Gorenjske je izpostavila, da se premalo govori tudi o varnostnih aspektih pri transportu zelenega vodika, še posebno o transportu zelenega vodika po vodi vezanega na amoniak. Izlitja amonijaka v vode zaradi nesreč, potencialno pomenijo ekološke katastrofe veliko večjega obsega, kot ga trenutno predstavljajo izlitja fosilnih goriv.

Premalo se jemlje v obzir druge možne načine proizvodnje vodika, ki bi lahko bili tudi finančno vzdržni in okoljsko sprejemljivi ter morda obravnavali tudi druga problematična področja, kot je npr. ravnanje z odpadki.  Vsekakor pa večina strokovne javnosti iz skupine deležnikov tiho prikimava proizvodnji rožnatega vodika, čeprav le ta ni bila izpostavljena v razpravi.

Ne glede na način proizvodnje in vira energije pa je ena glavnih komponent pri pripravi poslovnih modelov za proizvodnjo vodika zagotovitev povpraševanja. Brez konstantnega, stabilnega povpraševanja po vodiku še tako dober poslovni model ostane v predalu.

V drugem delu dogodka so izkušnje, izzive in napredke pri praktični vpeljavi uporabe vodika s pomočjo pilotnih projektov predstavili Andrej Vastil iz Ministrstva za obrambo, Tine Tomažič, tehnični direktor podjetja PIPISTREL, Andrej Ipavec, direktor razvoja pri podjetju Salonit Anhovo in Tilen Sever, raziskovalni znanstvenik pri podjetju Steklarna Hrastnik d. o. o.

Zaradi visokih stroškov in investicij, potrebnih za vzpostavitev vrednostnih verig vodika brez finančne podpore države in Evropske unije ne bo šlo. Evropski projekti, kot so AMETHyST, H2MA in še posebno trenutno za vodik najpomembnejši projekt za Slovenijo, projekt Severno Jadranska vodikova dolin, imajo tako ključno vlogo pri razvoju politik in strategij zelene proizvodnje in rabe vodika. Tovrstni projekti krepijo mednarodno sodelovanje in izmenjavo strokovnega znanja, ki ustvarja dodano vrednost, so vodilni člen pri vzpostavljanju varnostnih standardov, odpravljajo kritične točke in administrativne ovire, v prihodnje pa so lahko tudi investicijski vir za vlaganja v infrastrukturo.

Več o varnostnih vidikih transporta vodika vezanega na amonijak si lahko preberete na povezavi.

Več poimenovanju vodika glede na način proizvodnje vodika si lahko preberete na povezavi.